Ob polnoletnosti vrtec dobil mlajšega brata – Vrtec z jaslično skupino se bo imenoval Puhek.
Tadeja Gomol je direktorica in lastnica vrtca Pingvin. Otroke, ki ga obiskujejo, poučuje tudi angleščino. Ne na tak način, da bi jih učila samo nove besede – z njimi poje in jim bere pravljice, seveda v angleškem jeziku. Če bi jo vprašali, bi vam zagotovo odgovorila, da je precej raje učiteljica kot direktorica. In Pingvinčki to dobro vedo.
Zakaj ste pred 18 leti ustanovili vrtec?
Najprej sem imela jezikovno šolo. In hči Lano, ki ni hotela hoditi v vrtec. Pa sem ustanovila jezikovno šolo, kjer bo lahko z mano in se bo hkrati družila z drugimi otroki ter se seveda ob tem učila angleško. Prva jezikovna šola je bila kar v našem stanovanju. Nato smo kupili hišo na Popovičevi, v njej najprej naredili jezikovno šolo, šele nato pa sem začela razmišljati tudi o vrtcu. Tokrat zaradi sina Mihe, ki mu vrtec, kamor je hodil, ni bil všeč. No, kar nekaj časa je bil tudi edini med vpisanimi otroci, ki je vztrajal pri tem, da mu na Popovičevi ni všeč. Pa se je lepo navadil, no, več kot le navadil. Jaz pa sem uživala od samega začetka, saj sem si že od nekdaj želela delati z malčki.
Je bil to prvi zasebni vrtec v Sloveniji?
Bil je eden prvih zasebnih vrtcev, približno takrat so odprli tudi waldorfskega in katoliškega.
Je bi začetek težak ali predvsem vznemirljiv? Koliko otrok je bilo vpisanih prvo leto?
Na začetku je bilo le osem otrok, sploh ne vem, kako so starši izvedeli za nas. Po pol leta jih je bilo že 24, v enem letu pa smo zapolnili vsa prosta mesta in že prišli na današnje število 39, kar je toliko otrok, kot jih lahko največ sprejmemo. Registrirati vrtec ni bilo ravno preprosto. Nihče namreč takrat še ni prav natančno vedel, kaj vse potrebujemo, niti na ministrstvu ne, a so nam ves čas zelo pomagali. Zapleteno je bilo predvsem, ker sem hotela imeti tako vrtec kot jezikovno šolo. Pa ne zaradi papirjev, temveč predvsem zato, ker je to pomenilo, da moramo prostor urediti za različno stare oziroma različno velike otroke. Pri tem mi je pomagala arhitektka Janja, ki se je imenitno domislila, kako mizice in stolčke za predšolske Pingvinčke popoldne spremeniti v mize za šolarje. Krasno obdobje je bilo, res vznemirljivo.
Kako vas je dojemala prva generacija staršev? Kako ste pridobili njihovo zaupanje?
Starši so bili seveda skeptični, ali bomo znali poskrbeti za otroke in ali bomo imeli res dober program. Sama nisem imela nobenih izkušenj s predšolskimi otroki, zaposlila pa sem odlično vzgojiteljico, Tamaro, ki je bila prej zaposlena v javnem vrtcu in mi je bila v veliko pomoč. Seveda pa nismo počeli toliko stvari kot zdaj.
Kaj se je skozi leta spreminjalo: program, otroci ali pričakovanja staršev?
Tiste iz Pingvinovih prvih let je bolj zanimalo, koliko besed se bo otrok naučil, koliko črk bo osvojil, ali se bo naučil pisati, pa do koliko šteti … Kmalu smo začeli program širiti in že po letu ali dveh celotnega programa nismo več izvajali samo v vrtcu. K sodelovanju smo pritegnili zunanje strokovnjake, pri tem pa upoštevali, kaj otroke pritegne, nove dodatne dejavnosti dodali, pa tudi umaknili. Tako delamo še vedno – vse doziramo z zdravo kmečko pametjo. Še vedno hodimo v Gib, kjer igramo mini tenis, elementarne igre, v eni izmed telovadnic pa imamo poligon. V Gib hodimo zato, ker sami nimamo velike telovadnice. Plešemo v Plesni šoli Urška, se učimo glasbo po metodi Edgarja Willemsa, enkrat na teden pečemo dobrote v Pingvinovi pekarni, obiskujemo tečaj rolanja, plavanja, smučanja in teka na smučeh, seveda glede na letni čas. Že od ustanovitve imamo umetnostne urice s Petro, ki so še vedno uspešnica. In seveda se večkrat na teden učimo angleško, pojemo angleške pesmice v zborčku in kar – je meni najljubše – enkrat na teden otrokom berem pravljice v angleščini.
Kaj je po vseh teh letih Pingvinova prednost?
Toplina in ljubezen, četudi se bo komu slišalo osladno. Naredimo vse tako, kot je najbolj prav. V Pingvinu ni brezhibno, je pa luštno. Vsi skupaj se potrudimo in poskrbimo, da je vse kot mora biti. Vredni smo zaupanja, naredimo to, kar se nam zdi prav. Menim, da starši najbolj cenijo prav to – pravijo, da je največ vredno, da so lahko mirni, ko gredo v službo in otroka pustijo pri nas. Marsikdo kasneje pove, da je bilo z otrokovim odhodom v šolo te brezskrbnosti konec.
Kako da ste se šele sedaj odločili za jasli? Se pripravljate na vnuke?
Ja, pripravljam se na vnuke! Jih sicer še ni na vidiku, a hočem biti pripravljena. Za začetek je prvi vpisani v jasli otrok hčerine prijateljice. Sicer pa je bil razlog za širitev preprost. Želeli smo si večji vrtec, pa se ni izšlo. Potem smo kupili novo hišo, vrtcu pa so še vedno manjkale jasli, in smo se odločili, da bo na novi lokaciji najpametneje organizirati jaslično skupino.
V čem se boste razlikovali od drugih jasli? Koliko otrok boste sprejeli?
Razlikovali se bomo po tem, da bodo jasli manjše, da bo v hiši le deset otrok. Zanje bodo skrbele pazljivo izbrane vzgojiteljice, ki imajo posebno veselje do dela z najmlajšimi. Naša prednost? Starši bodo lahko prepričani, da so svojega otroka oddali v najboljše roke. Vrtca se bosta povezovala in seveda bodo otroci iz novega lahko nadaljevali na Popovičevi. Starejši pa bodo sem hodili k telovadbi – v enem nadstropju hiše bomo namreč uredili telovadnico. S povezovanjem dejavnosti smo že začeli. Vijolični Pingvini, ki bodo letos začeli obiskovati prvi razred, so za dobrodošlico najmlajšim pobarvali ograjo pred novim vrtcem.
In kako se bo imenoval novi vrtec?
Pingvinov mlajši brat se bo imenoval Puhek.
Imate kaj treme?
Ja, precejšnjo tremo. Pravzaprav me je kar malce strah…
Prispevek je pripravila: Urša Jurak Kuzman
